Vsi vemo, kako hitro se čas vrti na dopustu tako, da sva se z Nino dvakrat obrnila in sva že morala zapustiti Cres in se odpraviti južno proti otoku Lošinju. Najin cilj je bil tokrat Veli Lošinj. Od mesta Cres do Velega Lošinja sva potrebovala eno uro (cca. 60 kilometrov). Med vožnjo mimo Nerezin so nama privreli spomini iz otroštva, ko sva oba z družino preživljala počitnice v “slovenskem” naselju Bučanje v Nerezinah. Le kdo ni preživel poletja tam. S ceste sva opazila tisti otoček na katerega smo vedno plavali. Podelila sva si te dragocene spomine iz otroštva in vožnja je tako hitro minila. Sploh ob taki flori, ki preveva tudi Lošinj.
Poleg Cresa je tudi Lošinj izjemno gozdnat, saj preseneča z gostimi gozdovi iglavcev. Poleg tega ima čudovito čisto morje. Znan pa je tudi po tem, da ga pogosto obiščejo delfini. Zato je opaziti na vsakem koraku turistično ladjico, ki ponuja ogled delfinov. Je pa Lošinj bistveno manjši od Cresa, saj ima površino zgolj 74 km2. Dolg je 31 kilometrov. Kot sem že omenil v prejšnjem postu je umetno ločen od Cresa. Ločili so ju z 11 metrov širokim kanalom, preko katerega je zgrajen dvižni most. Zanimivo pa je, da sam otok Lošinj povezave do kopnega nima. Potrebno je iti čez Cres, da prideš do trajekta, ki vozi na celino.
Zadnji del dopusta sva želela preživeti bolj umirjeno, zato sva se odločila, da ga preživiva na Velem Lošinju v zalivu Punta, ki se nahaja tik ob mestu. Ravno ta čas nas je zajel vročinski val tako, da nama je prišlo prav, da sva preživljala čas na hotelski plaži, kjer je bilo poskrbljeno za senco. Moram priznati, da nama je bilo ponujeno veliko možnosti aktivnega preživljanja dopusta, ki pa jih tokrat zavestno nisva izkoristila v takšni meri kot bi jih sicer lahko. To sva dodala v “to do” listo :). Tudi otok Lošinj se sicer promovira kot “Island of vitality” in tudi najin hotel je vseboval frazo Vitality. Hotel v katerem sva prebivala je bil del velikega kompleksa saj ponujajo več kot 500 enot. Poleg hotelskih sob so bile poleg tudi apartmajske enote.
V hotelskem sklopu je bilo moč opaziti vse od turističnih agencij, teniških igrišč, gostinskih objektov, wellness centra. Sobe v hotelu so bile velike in prostorne. Mislim, da v večji sobi še nisva prebivala. Tudi glede hrane tudi nisva ostala ravnodušna saj je bila ponudba reeees ogromna.
Sam hotel pa stoji na čudovitem mestu od kjer se odpira pogled na morje, Kvarner, Velebit, dalmatinske otoke. V tem času sva lahko od tam opazovala res čudovite sončne zahode. Poleg hotela je urejena sprehajalna pot, ki vas ponese na vse strani otoka. Kot sem že zgoraj omenil pa je Veli Lošinj skoraj dobesedno za vogalom.
Leži v ozkem zalivu na jugovzhodni strani otoka Lošinja, v podnožju hriba Sv. Ivan. Takoj ob vhodu v pristanišče se dviguje veličastna baročna cerkev z zvonikom. Visoke hiše, v prvi vrsti okrog pristanišča, ter številne razkošne (nekatere žal tudi propadajoče) vile z lepimi vrtovi, ki so bile v lasti kapitanov, bogatašev in lastnikov ladij, so glavne značilnosti tega lepega mesteca, katero ima okoli 1000 prebivalcev in je drugo največje na otoku.
Kot zanimivost morda, da je bil nekoč Veli Lošinj po velikosti večji od Malega Lošinja, toda se je Mali Lošinj skozi zgodovino hitreje razvijal in je sedaj ravno obratno.
V zalivu je mogoče videti mnogo manjših čolnov kar dokazuje da je otok Lošinj znano ribiško središče Jadrana saj je morje bogato z ribami. Ravno ob omenjanju rib mi na misel pride trenutek, ki se nama je pripetil na plaži, ko je starejši gospod s pomola metal kruh in se je trenutku ob pomolu pojavilo na stotine malih in večjih rib. Vsi, ki smo bili prisotni tam smo bili kar presenečeni kakšno količino rib je bilo moč opazovati.
Mestece nama je zlezlo kar pod kožo, saj je njegova majhnost in strnjenost prav simpatična. Nini so se na Lošinju prikupili še posebno neverjetni razgledi razgledi, ki so jo povsem očarali. Kar ni se mogla nagledati te neskončne modrine morja. Tako, da ga priporočava, ko boste v bližini si ga le oglejte. Za raziskovanje preostalega dela otoka nama je žal zmanjkalo časa. Z lahkoto bi tukaj preživela še kakšen teden. Ostalo namreč nama je še kar veliko krajev in neprehojenih poti. Še eden od razlogov, da se vrneva nazaj.
Potopisarije 